Atli Haršarson

Moldvišri og stórkarlaleg rómantķk

Nokkur orš um bókina Óraplįgan eftir Slavoj Žižek ķ žżšingu Hauks Mįs Helgasonar. (Śtgefandi Hiš ķslenska bókmenntafélag, Reykjavķk 2007.)

Slóvenski heimspekingurinn Slavoj Žižek (f. 1949) er pennaglašur ęringi sem sendir frį sér nżjar bękur į hverju įri auk fjölda blašagreina. Hann slęr um sig meš glannalegum yfirlżsingum og segist bęši vera kommśnisti og fylgjandi žvķ aš Ķran eignist kjarnorkuvopn.[1] Enginn viršist vita hvar hann hefur žennan órabelg og žótt lesendur hans séu flestir sammįla um aš hann sé einhvers stašar lengst śt į vinstri kanti stjórnmįlanna segist hann sjįlfur vera afar ķhaldssamur inn viš beiniš.[2] Ekki veit ég hvert mark er takandi į yfirlżsingum hans um eigin skošanir – margt af žvķ glannalegasta sem hann lętur frį sér fara  botnar hann meš fullyršingum um hann hafi alls ekki veriš aš meina žaš sem hann sagši.[3]

Žižek er óręšur og dularfullur og žaš į kannski sinn žįtt ķ aš hann er ķ tķsku mešal amerķskra hįskólastśdenta sem snobba fyrir franskri róttękni. Žótt hann sé frį Slóvenķu eru kenningar hans hluti af „villta vinstrinu“ ķ Parķs. Sį sem kvaš hafa haft mest įhrif į Žižek er kennari hans, Frakkinn Jacques Lacan (1901–1981), sem annars vegar er žekktur fyrir śtleggingu sķna į kenningum Freuds um sįlgreiningu og hins vegar fyrir aš standa meš žeim sem lengst gengu ķ stśdentauppreistunum ķ Frakklandi į sjöunda įratug sķšustu aldar.

Lacan var og er afar umdeildur. Sumir hafa litiš į hann sem rugludall, ašrir tališ hann mikinn speking. Žaš sama mį segja um Žižek. Hann er lofsunginn af allstórum hópi menntamanna žótt ašrir efist um aš skrif hans hafi neitt fręšilegt gildi. Žaš er kannski ein af undarlegustu žverstęšunum ķ menningarlķfi samtķmans aš heimur mennta og fręša į sér įtrśnašargoš ekkert sķšur en heimur Hollywoodkvikmynda  eša keppnisķžrótta. Svo viršist sem Žižek sé vissum hópi manna žaš sem Tom Cruise, Sylvester Stallone, Shannon Briggs eša David Beckham eru öšrum.

Žižek lżsir sjįlfum sér ķ nżlegri heimildamynd.[4] Žar kallar hann sig Lacan-ista og róttękan vinstrimann og kvešst andvķgur lżšręši og frjįlslyndi. Undirtitill myndarinnar, The Elvis of Cultural Theory, undirstrikar aš Žižek er stjarna og įtrśnašargoš – einhvers konar akademķskur poppari.

Žeir sem hafa lesiš Bréf til Marķu eftir Einar Mį Jónsson muna vafalaust eftir žvķ hvernig hann dregur „gįfumenn“ sem eltast viš tķskuna sundur og saman ķ hįši. Žeir sem fylgja Einari Mį aš mįlum, og vilja stašfestingu į glannalegum sleggjudómum hans um Parķsartķsku ķ heimspeki og mannvķsindum, geta kannski fundiš hana į sķšum Óraplįgunnar žvķ Žižek kemst į köflum nokkuš nįlęgt žvķ aš lķkjast skrķpamyndinni sem Einar Mįr bregšur upp af tķskuspekingunum ķ Latķnuhverfi Parķsar.

Žižek er žó ekki alls varnaš og vķst er sumt sem hann segir allrar athygli vert, ekki sķst žegar hann fjallar um kvikmyndir og dęgurmenningu samtķmans. Saman viš žį umręšu blandar hann alls konar hugtökum śr heimspeki og vķsindum. Stundum ruglar hann žessum fręšilegu hugtökunum saman (eins og į bls. 199 ķ Óraplįgunni žar sem hann talar um flógiston en meinar augljóslega aether eša ljósvaka) og į köflum fę ég ekki betur séš en textinn sé ašeins óskiljanlegur vašall žar sem ęgir saman oršalagi ķ anda Hegels og glefsum śr franskri heimspeki frį sķšustu öld.

*

Vinsęldir Žižeks stafa kannski öšrum žręši af žvķ aš fólk sem lifir og hręrist ķ heimi Hollywoodmynda og sjónvarpsžįtta fęr į tilfinninguna aš kynni sķn af žessari frošu allri saman séu į einhvern hįtt mjög merkileg žegar umfjöllun um hana er blandaš saman viš heimspeki sem er svo „djśp“ aš varla nokkur mašur botnar ķ henni. Nęr önnur hver setning ķ Óraplįgunni er mér illskiljanleg eša jafnvel alveg óskiljanleg. Hér er dęmi vališ af handahófi (af bls. 323):

Aš žvķ leyti sem kvenleiki er dulargervi stendur hann fyrir rešurinn sem hina hinstu įsżnd.

Hefši skipt einhverju mįli žótt žarna hefši til dęmis stašiš „aš žvķ leyti sem hinsta įsżnd er kvenleg stendur hśn fyrir dulargervi rešursins“ eša „aš žvķ  leyti sem rešurinn er kvenlegur stendur hann fyrir dulargervi hinnar hinstu įsżndar?“ Spyr sį sem ekki veit.

Ef til vill hefur žetta einhverja merkingu sem ég ekki skil – en ef til vill er ekkert meira um texta Žižeks aš segja en žaš sem Gušmundur Finnbogason skrifaši um alla texta af žessu tagi ķ Skķrni fyrir hartnęr einni öld, eša nįnar tiltekiš įriš 1912. Grein hans bar fyrirsögnina Trśin į moldvišriš. Ķ henni fjallar Gušmundur um dįlęti margra lęršra manna į óskiljanlegri heimspeki. Hann segir:

Nś skyldu menn ętla, aš allir elskušu og virtu ljósiš meira en myrkriš og allir dįšust meira aš ljósri hugsun en óljósri. […] en žetta hefir margoft veriš į annan veg. Žaš er gömul saga, aš mennirnir oft elska myrkriš meira en ljósiš, žó aš fįir séu eins hreinskilnir og galdramašurinn, sem gekk aftur og varš aš orši: „Skemmtilegt er myrkriš“. Žetta atriši ķ fari mannanna er svo einkennilegt, aš žaš žarf skżringar viš, og ég ętla aš leyfa mér aš fara um žaš nokkrum oršum, hvers vegna menn svo oft meta myrkriš meira en ljósiš og lįta sér tķšara um moldvišrismenn og žvoglara heldur en hina, sem aušga mannkyniš meš nżjum, lżsandi hugsunum. (Bls. 60.)[5]

Nokkru seinna ķ greininni segir Gušmundur svo:

Nś er žaš aušsętt, aš ekki eru skrifašar stórar bękur um menn, nema žvķ ašeins aš mikiš sé um žį hugsaš, og nišurstašan veršur žvķ sś, aš mest er hugsaš um žį sem sjįlfir hugsušu óljósast. Meš öšrum oršum: Menn sitja meš sveittan skallann yfir žeim, sem minnsta birtu hafa boriš sjįlfir, sitja og reyna aš blįsa ķ öskuhrśguna, ķ žeirri von aš einhver neisti kunni aš leynast ķ henni. Yfir žvķ hefir mörgum, sem žóttist vera heimspekingur, sśrnaš ķ augum, og hann ekki oršiš sjónbetri eftir en įšur. En žvķ meira, sem ritaš er og rętt um einhvern mann, žvķ meiri veršur hann ķ almenningsįlitinu, og žegar menn nś samt sem įšur sjį ekki žetta ljós, sem hann įtti aš hafa mešferšis, skapast sś trś, aš til sé eitthvert ljós, sem öllum sé varnaš aš sjį, er fengiš hafa skķrnarvatn heilbrigšrar skynsemi ķ augun. (Bls. 61.)

Gušmundur bendir svo į aš allmargir merkir hugsušir hafi įtt žaš til aš skrifa illskiljanlega texta og segir:

Hér er aš nokkru leyti sżnt, hvernig trśin į moldvišriš skapast, og hvernig henni er haldiš viš. Žegar einhver hugsunarskörungur, sem margt hefir hugsaš og ritaš ljóst og vel, t.d. Kant, tekur upp į žvķ aš skrifa flókiš og žungskiliš mįl, žį įlykta menn, aš hann aš vķsu hugsi alltaf jafnvel og skarplega, en aš efniš sé ķ sjįlfu sér svo erfitt, aš jafnvel hann geti ekki gert žaš ljósara. […] Sś viršing, sem žeir njóta, sem aš nokkru leyti hafa til hennar unniš meš žvķ aš koma žó meš eitthvaš, sem vit var ķ, fellur lķka į hina, sem eru žeim lķkir ķ žvķ einu, aš enginn getur vitaš hvort hann skilur žį eša ekki. Og ekki žarf aš oršlengja hvķlķkt happ žaš er öllum hįlfdręttingum eša mišlungsmönnum aš geta žannig siglt undir flaggi sér meiri manna.

En mišlungsmennirnir hafa lķka į annan hįtt kunnaš aš gera sér mat śr moldvišrinu, og žaš er meš žvķ aš skżra moldvišri žeirra, sem komin var hefš og įlit į. Žegar tališ er vķst aš einhver merkileg hugsun sé fólgin ķ žvķ, sem viršist óskiljanlegt, žį veršur hlutverkiš aš finna žessa hugsun, og er žaš tališ jafngilt merkilegri uppgötvun. Nś kemur einhver fram meš skżringu. Hann stendur žį svo vel aš vķgi, aš litlar lķkur eru til aš skżringin verši hrakin, žvķ aš žaš, sem ķ sjįlfu sér viršist  meiningalaust, getur eins vel žżtt žetta eins og hitt. En žeir, sem rįšast į skżringu žessa manns, standa jafn vel aš vķgi, žvķ aš žeir verša ekki hraktir heldur. Og hve lengi sem žeir heyja sķn Hjašningavķg, žį mį enginn ķ milli sjį, hver betur hefir. En smįm saman bętist grein viš grein og bók viš bók, allar óhrekjandi, af žvķ aš enginn veit ķ rauninni, hvaš um er barizt. En sį, sem skrifar bók, sem enginn getur hrakiš, veršur brįtt fręgur mašur, einkum ef hann hefir vitnaš ķ marga rithöfunda og žannig lagt žeim žį sišferšisskyldu į heršar, aš nefna sig aftur, žegar žeir rita eitthvaš. (Bls. 64–5.)

En žótt oftast sé lķtiš vit ķ óskiljanlegum skrifum telur Gušmundur aš moldvišriš sé ekki svo meš öllu illt aš ekki geti gott af žvķ hlotist viš og viš. Hann segir:

Moldvišriš getur žó haft eitt gott ķ för meš sér, ef vel vill til. Žaš getur oršiš til žess, aš žeir, sem viš žaš fįst, ef žaš eru vitrir menn og hugmyndarķkir, detti nišur į einhverja hugsun, sem ekki hefši fęšzt aš öšrum kosti. Žvķ aš óljós orš geta sett ķmyndunarafliš ķ hreyfingu […] (Bls. 65.)

Kannski getur bók Žižeks sett ķmyndunarafl einhverra į hreyfingu. Ég hugsa samt aš fleiri sofni ofan ķ hana eša gefist einfaldlega upp į henni. En er žį ekkert um efni Óraplįgunnar aš segja?

*

Žaš sem ég žykist skilja ķ skrifum Žižeks snżst einkum um „hugmyndafręši“ ķ žeim skilningi sem marxistar hafa lagt ķ žaš orš, žaš er aš segja kerfisbundna sjįlfsblekkingu sem fólk notar til aš réttlęta valdbeitingu, kśgun eša ranglęti af einhverju tagi. Sumt sem Žižek segir um lķfslygi fólks er vissulega umhugsunarefni, eins og til dęmis sś kenning hans aš hugmyndafręši geti ekki nįš tökum į fólki ef hśn er eintóm lygi og ekkert nema réttlęting į valdatengslum. Hśn verši lķka aš höfša til einhverra göfugri hvata. (Sjį bls. 86–7.) 

Lķklega eru pęlingar um hugmyndafręši žaš bitastęšasta ķ Óraplįgunni. Um žaš mį kalla żmsa til vitnis, til dęmis Andra Fannar Ottóssson og Steinar Örn Atlason sem rita inngang aš bókinni. Žar segir (į bls. 16–17):

Ķ verkum sķnum fjallar Žižek um mörg ólķk fręša- og menningarsviš – […] en öll beinast verkin gegn žeirri śtbreiddu hugmynd aš hugmyndafręši hafi nś lišiš undir lok; žau eru į einn eša annan hįtt greining į žvķ hvernig hugmyndafręši er aš störfum ķ nśtķmanum. Og eflaust mętti segja aš greining Žižeks į hugmyndafręši sé eitt helsta framlag hans til nśtķmakenninga.

Nokkru seinna ķ innganginum segja žeir (į bls. 24–5):

Žaš er hugmynd Žižeks aš hugmyndafręši breiši yfir innbyggša bresti samfélagsins og višhaldi falskri heildstęšni žess. […] Mikilvęgt er aš hafa ķ huga ķ žessu samhengi aš hugmyndafręši hylur hvorki né afbakar félagslegan veruleika eins og hann er ķ raun og veru – slķkur veruleiki er ekki til […] Samkvęmt Žižek er meš öllu tilgangslaust aš reyna aš hefja sig yfir órana, taka af sér gleraugu hugmyndafręšinnar ķ žeim tilgangi aš öšlast, ķ eitt skipti fyrir öll, sżn į veruleikann eins og hann er ķ raun og veru – žaš er einfaldlega ekki hęgt.

Ég bżst viš aš žetta sé rétt greining. Žegar Žižek ręšir um hugmyndafręši į hann ekki viš aš einhver blekking komi ķ veg fyrir aš viš sjįum veruleikann eins og hann er heldur aš sérhver sżn į veruleikann stjórnist ķ raun af órum. Hann reynir žvķ aš fjalla um lķfslygi fólks įn žess aš tefla gegn henni neinum sannleika eša gera rįš fyrir aš kostur sé į neinu skįrra en mismunandi ömurlegri blekkingu, enda er hann bölsżnismašur og sé einhverja visku aš finna ķ bókinni žį er žaš aš minnsta kosti harla vonarsnauš viska. Samkvęmt kenningum hans er ekki nóg meš aš réttsżni sé ómöguleg heldur er įstin žaš lķka og allt lķfiš einhvern veginn sjśkt. Um žessa dapurlegu sżn į tilveruna mį tilfęra mörg dęmi śr textanum, til dęmis žaš sem segir um kynferšislegt samband elskenda (į bls. 189):

[…] hlutlaust og samhverft kynferšissamband, ótruflaš af valdi, er ekki til. Endanleg sönnun žessa eru hin dapurlegu žrot tilrauna af toga „pólitķskrar réttsżni“ til aš frelsa kynferši undan valdi og skilgreina reglur „sómasamlegra“ kynferšissambanda […] einmitt žeir žęttir sem viršast skekkja og spilla hreinu kynferšissambandi (annar ašilinn er ofbeldishneigšur ķ garš hins; žvingar félaga sinn til samžykkis og žįtttöku ķ kynlķfi meš sér, félaginn er undir hann settur, fjįrhagslega hįšur honum o.s.frv.) geta veriš grundvöllur kynferšislegrar ašlöšunar – eiginlega er kynlķf, sem slķkt, sjśklegt …

Ķ upphafi įšurnefndrar heimildamyndar um Žižek įréttar hann eigin bölsżni og segir: „Mér hefur alltaf žótt hugmyndin um aš elska heiminn vera višurstyggileg. Mér lķkar ekki viš veröldina.“  Žaš hlżtur aš vera skelfilegt ólįn aš upplifa tilveruna meš žessum hętti. En ég efast um aš nein rök geti fengiš menn ofan af žvķ. Lķklega er skįsta svar okkar hinna viš žessari „speki“ žaš sama og svar Birtings viš öndveršum öfgum, aš halda įfram aš rękta garšinn okkar.

Viš „greiningu“ sķna į lķfslygi og sjįlfsblekkingum nśtķmamanna viršist Žižek ganga aš žvķ sem vķsu aš byggja megi į blöndu af hughyggju Hegels (1770–1831), samfélagsfręšum Marx (1818–1883), sįlgreiningu Freuds (1856–1939) eins og hśn var tślkuš af Lacan og tilvistarheimspeki sem er aš einhverju leyti ęttuš frį Martin Heidegger (1889–1976) og aš einhverju leyti frį Jean-Paul Sartre (1905–1980) og frönskum eftirmönnum hans.

*

Žižek talar um aš hugmyndafręši og órar setji okkur miklu meiri skoršur en reglur og lög sem samfélagiš kannast viš. Dęmin sem hann nefnir frį Rśsslandi į dögum Stalķns og Žżskalandi undir stjórn nazista geta kannski stašist.

Ķ Sovétrķkjunum į fjórša og fimmta įratug 20. aldar – svo tekiš sér öfgakennt dęmi – var ekki bara bannaš aš gagnrżna Stalķn, žaš lį jafnvel enn strangara bann viš žvķ aš hafa orš į žessu banni og halda žvķ opinberlega fram aš ekki mętti gagnrżna Stalķn. Kerfiš žurfti aš višhalda įsżnd žess aš žaš mętti gagnrżna Stalķn, įsżnd žess aš sś stašreynd aš lķtiš fęri fyrir gagnrżni  […]  stafaši einfaldlega af žvķ aš Stalķn vęri ķ reynd bestur og hefši (nįnast) alltaf į réttu aš standa. Meš oršalagi Hegels var žessi įsżnd, sem įsżnd, lykilatriši. (Bls. 102.)

Žižek viršist įlķta aš ķ frjįlslyndum lżšręšissamfélögum séu frelsiš og mannréttindin lķka įsżnd og kerfiš višhaldi žessari įsżnd įn žess aš fólk njóti frelsis ķ raun og veru – órarnir, hugmyndafręšin og óskrįšu reglurnar taki aftur žau gęši sem frjįlslynd löggjöf lofar fólki. En dęmin sem hann tekur um žetta eru eiginlega öll śr kvikmyndum og bókmenntum og žaš gjarna śr verkum sem mį aš minnsta kosti efast um aš séu traustar heimildir um veruleika venjulegs fólks. (Sjį til dęmis śtleggingu į kvikmynd eftir sśrrealistann Buńuel į bls. 105.) Žegar hann reynir aš bśa til dęmi sem eru eins og tekin śr raunverulegu lķfi eru žau ekki mjög sannfęrandi. Hér er eitt:

Gerum okkur ögn hversdagslegri kringumstęšur ķ hugarlund: segjum aš eftir harkalega samkeppni viš besta vin minn fįi ég stöšuhękkunina sem viš sóttumst bįšir eftir. Žį vęri žaš hįttvķsi af mér aš bjóšast til aš hafna stöšuhękkuninni svo hann geti fengiš hana, en hann myndi į móti sżna hįttvķsi meš žvķ aš hafna boši mķnu – meš žessum hętti gętum viš ef til vill bjargaš vinįttu okkar […] En vandinn felst vitaskuld ķ spurningunni: Hvaš ef sį sem er bošiš žaš sem hann ętti aš hafna, žekkist bošiš? […] Slķk staša hefur hörmungar ķ för meš sér: hśn leysir upp žį įsżnd (frelsis) sem meš réttu tilheyrir skipan samfélagsins […] (Bls. 101–2.)

Vissulega eru til dęmi žar sem menn viršast hafa val en hafa žaš ķ reynd ekki žvķ allir kostir nema einn leiša til hörmunga. En Žižek viršist, aš minnsta kosti stundum, įlķta aš kostir sem hafa neikvęšar afleišingar af einhverju tagi standi ķ raun ekki til boša, aš menn hafi ekki frjįlst val nema žeir geti vališ ólķka kosti sér algerlega aš kostnašarlausu. Sé žessi forsenda gefin er aušvelt aš fį žaš śt aš frelsiš sé, ķ flestum tilvikum, ašeins įsżnd. En žessi forsenda er vitaskuld frįleit.

Mér sżnist ešlilegast aš greina žetta dęmi um vinina sem sóttust eftir sömu stöšu svo aš sį sem bżšst til aš hafna stöšunni taki raunverulega įhęttu. Hann bżšur hinum aš slķta vinįttunni og fį stöšuna, vęntanlega ķ žeirri von aš hinn velji vinįttuna og hafni stöšunni. Hann tekur žessa įhęttu vegna žess aš ef vel fer heldur hann bęši vinįttunni og nżfengnu starfi (en tapar hvoru tveggja ef illa fer). Hinn į raunverulegt val. Frelsi hans er ekki neitt sżndarfrelsi žótt kostirnir kunni aš vera haršir – hann getur tekiš starfiš og fórnaš vinįttunni, hann getur bjargaš vinįttunni og hafnaš starfinu.

Ķ heimildamyndinni sem hér hefur veriš vitnaš til er haft eftir Žižek aš okkur finnist viš vera frjįls vegna žess aš okkur skorti oršfęri til aš tjį ófrelsi okkar. Vera mį aš žaš undarlega mįl sem hann ritar sé til žess gert aš bęta śr žessari mįlfįtękt, sem hann telur koma ķ veg fyrir aš viš gerum okkur grein fyrir hve illt hlutskipti okkar er. Vel mį vera aš einhverjum žyki žetta trślegt. Ég er ekki ķ žeim hópi. Mér žykir ekki lķklegt aš ófrelsi, sem fólk hvorki veit af né er fęrt um aš segja frį meš venjulegum oršum, sé žjakandi eša ķžyngjandi svo heitiš geti.

Bölsżni Žižeks tengist dįlęti hans į sįlgreiningu Freuds og Lacans og žeirri kenningu sem hann hefur eftir Lacan (į bls. 139) aš „tilveran sé trįmatķsk į inngróinn og óhjįkvęmilegan hįtt.“ Žižek skilgreinir sįlgreiningu (į bls. 214–15) sem višleitni til aš skilja ógöngur nśtķmans, hvers vegna viš erum enn „undir oki sektar žrįtt fyrir undanhald hefšbundinna ,bęlandi‘ banna og hvers vegna [… okiš hefur] jafnvel heldur žyngst en hitt.“ Sį sem helgar lķf sitt višleitni af žessu tagi og reynir sķfellt aš skilja hvers vegna lķfiš er ömurlegt finnur vafalaust dįgóšan slatta af ömurleika. Raunar telur Žižek veruleikann sjįlfan svo nöturlegan aš menn geti engan veginn horfst ķ augu viš hann:

[…] žegar óraramminn rofnar veršur hugveran fyrir „veruleikamissi“, raunveruleikinn veršur henni „óraunveruleg“ martröš sem vantar trausta verufręšilega undirstöšu; žessi martrašarveröld er ekki „hreinir órar“ heldur žvert į móti žaš sem eftir er af raunveruleikanum žegar stošum óranna er kippt undan honum. (Bls. 177.)

Ķ ljósi žessa kann aš viršast undarlegt aš bókin skuli heita Óraplįgan. Ef órarnir eru forsenda žess aš tilveran sé bęrileg eru žeir žį ekki blessun frekar en böl? Ekki viršist Žižek įlķta žaš.

*

Lķkt og Heidegger og Sartre og allmargir eftirmenn žeirra žręšir Žižek ystu jašrana ķ stjórnmįlum og viršist fastur ķ umręšuhefš frį fyrri hluta sķšustu aldar žegar margir menntamenn įlitu aš einu valkostirnir vęru kommśnismi eša fasismi. Hann bendir į aš af žessu tvennu sé kommśnisminn aš vķsu andstyggilegri fyrir allt venjulegt fólk en tekur hann samt fram yfir af einhverjum fręšilegum įstęšum sem ég ekki skil. Hann segir (į bls. 162):

[…] ķ fasismanum, jafnvel ķ Žżskalandi nasismans, var mögulegt aš komast af og višhalda įsżnd „ešlilegs“ hversdagslķfs ef mašur gętti žess aš halda sig fjarri hvers kyns pólitķskum andspyrnuašgeršum (og var vitaskuld ekki af gyšingaęttum …), en ķ tķš stalķnismans į seinni hluta fjórša įratugarins var hins vegar enginn óhultur, allir mįttu vęnta žess aš verša fyrirvaralaust fordęmdir, handteknir og skotnir fyrir svikrįš. Meš öšrum oršum var „óskynsemi“ nasismans „žjappaš saman“ ķ gyšingahatri og trśnni į samsęri gyšinga; stalķnķsk „óskynsemi“ gegnsżrši hins vegar allt samfélagiš. Af žessum sökum leitaši rannsóknarlögregla nasista sannana og ummerkja um raunverulegt andspyrnustarf, en stalķnķskir rannsakendur fengust viš skżran og ótvķręšan uppspuna […]

Žrįtt fyrir žetta stendur Žižek meš Stalķn. Į sķšunni į undan (bls. 161) segir hann:

Frammi fyrir parinu stalķnismi/fasismi tekur Heidegger, žegjandi og hljóšalaust, fasismann fram yfir – žar skilja leišir meš okkur sem fylgjum Alain Badiou aš mįli žegar hann heldur žvķ fram aš žrįtt fyrir hryllinginn sem framinn var ķ nafni stalķnisma […] hafi hann stašiš ķ tengslum viš sannleiksatburš (októberbyltinguna) en fasisminn var į hinn bóginn gerviatburšur, lygi ķ bśningi heilinda.

Alain Badiou (f. 1937) sem hér er vitnaš til starfaši mešal annars ķ flokki maóista (L'Union des communistes de France marxiste-léniniste) og var einn af žeim frönsku menntamönnum į seinni hluta 20. aldar sem fylgispakastir voru haršstjórum austur ķ Rśsslandi og Kķna. Ekki veit ég hvaš hann įtti viš meš tali um „sannleiksatburš“ og ef til vill breytir žaš litlu eša engu um tślkun į Óraplįgunni. Ég hugsa aš žaš sé aš minnsta kosti alveg eins hęgt aš skilja dįlęti Žižeks į kommśnisma ķ ljósi žess sem Snęfrķšur Ķslandssól sagši: „Heldur žann versta en žann nęstbesta.“ Hann viršist telja aš fyrst frjįlslynd samfélagsskipan fęrir mönnum ekki alltaf og ęvinlega möguleika sem žeir geta vališ algerlega aš kostnašarlausu, įn žess aš fórna neinu, žį sé frelsiš einskis virši og best aš losa sig alveg viš žaš: Fyrst ég fę ekki allt žį vil ég ekkert – fyrst įnęgja byggist stundum į blekkingu kżs ég aš hafna allri įnęgju – frekar höršustu fjötra en ófullkomiš frelsi. Žetta kżs hann ekki ašeins sjįlfum sér til handa heldur fyrir alla menn.

Öšrum žręši er svolķtiš fyndiš aš svona stórkarlaleg rómantķk sé ennžį til – en žaš er lķka svolķtiš sorglegt aš hśn sé tekin alvarlega og jafnvel litiš į hana sem einhvers konar fręšimennsku.


[1] Sjį grein eftir Žižek į http://www.inthesetimes.com/article/2280/

[2] Sjį http://www.ethicalpolitics.org/seminars/enjoy.htm

[3] Sjį sömu heimild.

[4] Myndin heitir Žižek. Leikstjóri Astra Taylor. Framleišandi Lawreence Konner. Zeitgeist films 2006.

[5] Hér er stušst viš endurśtgįfu į Trśnni į moldvišriš ķ ritgeršasafni Gušmundar, Huganir, sem śt kom hjį Ķsafoldarprentsmišju ķ Reykjavķk įriš 1943. Blašsķšutöl innan sviga vķsa til žeirrar śtgįfu.